(Ne)uspešno 10-tedensko treniranje

 Telesni aktivnosti družba, v kateri živimo, pripisuje vedno večji pomen. Poudarja se pomembnost zdravja, poleg tega dobrega počutja posameznika in lepega fizičnega izgleda, ki nam jih ta prinaša.

Namen mojega izziva ni bil spremeniti vedenje, ampak ga utrditi. Telovadba in gibanje sta del mojega življenja že od majhnega. Nekoč sem trenirala odbojko, kasneje pa sem začela obiskovati vodene vadbe in fitnes. Zato sem se odločila, da se preizkusim v 10-tedenskem izzivu, v sklopu katerega moram opraviti vsaj 4 treninge tedensko.

Podoben izziv sem si zadala že v času pandemije, ko sem bila ves čas doma. Takrat je opravljanje izziva potekalo veliko uspešneje.

Tokrat izziv ni potekal tako gladko, kot sem si na začetku predstavljala. Mislila sem, da bom z lahkoto opravila štiri treninge vsak teden, vendar temu ni bilo tako. Velikokrat nisem imela časa, se nisem dobro počutila ali pa se mi ni ljubilo trenirat.

Že v prvem tednu sem bila neuspešna, ker časovno nisem uspela narediti dovolj treningov. V tretjem tednu, ko sem zbolela, pa je zagon popustil. 

Opazila sem, da mi primanjkuje motivacije, zato sem se skušala notranje motivirat s tem, da sem si govorila, da se bom po treningu veliko bolje počutila, saj sem naredila nekaj za svoje telo. Iskala pa sem tudi zunanje motive, ki bi me spodbudili, npr. na TikToku sem gledala posnetke različnih vadb, fitneserk, kar me je spodbudilo, da grem na trening. Mislim, da je pri motivaciji pomemben tudi vpliv referenčnih skupin oz. referentov. V mojem primeru so bili to moja družina, prijatelji in ljudje, ki se pojavljajo na družbenih omrežjih. Starši so me mnogokrat opomnili, naj grem na trening ali vprašali, če sem danes že telovadila. Sama sem tudi v družbi, kjer je večina deklet fizično aktivnih in redno telovadijo. Mislim, da tudi to lahko vpliva na moje vedenje. Ko mi prijateljica reče, da gre v fitnes ali da je danes že bila, se jaz počutim krivo, če še nisem šla in moram iti.

V preteklosti sem sicer pogosteje obiskovala vodene vadbe, ker nisem rabila razmišljati  o sestavljanju treninga. Zaradi časovne stiske, pa sem v preteklih desetih tednih bila večkrat v fitnesu kot na vadbi. Lahko rečem, da so se moje spretnosti v fitnesu, pri uporabi naprav, uteži in sestavljanju treningov izboljšale, vendar se lahko še mnogo naučim.

Poleg tega so danes družbena omrežja preplavljena s »fitnes vsebino«, kar me je mnogokrat spodbudilo pri treniranju. Obenem je bilo gledanje posnetkov treningov drugih zame tudi model učenja z opazovanjem in posnemanjem. V fitnesu samostojno opravim trening, zato sem velikokrat pogledala kako kakšne vaje izvajajo fitneserke na družbenih omrežjih ali kako si one sestavijo treninge, kar mi je bilo v veliko pomoč in sem se nekaj tudi naučila.

Opazila sem tudi, da se včasih primerjam z dekleti, ki jih vidim na socialnih omrežjih, s socialno primerjavo navzgor, ker težim k temu, da bi izgledala bolj podobno njim in imela podobne navade kot one (v smislu treniranja).

Od šestega tedna dalje, sem bila pri telovadbi bolj dosledna, vendar še zmeraj ne zadosti. Sklepam, da moja stališča do treniranja niso tako trdna, saj bi bila sicer v izzivu uspešnejša. Na žalost izziva nisem uspešno opravila v vseh desetih tednih. Štiri ali več treningov tedensko sem opravila le v štirih tednih. Z izzivom oz. z želenim vedenjem bom sicer nadaljevala tudi v novem letu. Potrudila se bom, da bom v prihodnosti pri treniranju bolj dosledna.