70 DNI SLADKEGA ŽIVLJENJA
Življenje s sladkorno boleznijo tipa 1 ustreza metafori potovanja, ki je doživljenjsko, saj se sladkorne tipa 1 ne da pozdraviti in sem do konca življenja odvisna od injiciranja inzulina. Inzulinska črpalka, ki je moja življenjska sopotnica že od 13. leta starosti, mi poskuša oponašati naraven cikel trebušne slinavke, kot ga imajo ljudje brez sladkorne bolezni.
Tako sem obenem nosilec skupinske in socialne identitete kot pripadnica diabetikov, v osebnem življenju pa samooklicani hedonist. Maslow bi se morda držal za glavo, ko bi videl, kako zlahka v vrhuncu svojih študentskih let svoje potrebe po varnosti (tj. zdravju, urejeni sladkorni) in fiziološke potrebe substituiram za potrebo po pripadnosti in ljubezni, ko grem nenaspana in v neoptimalnem sladkornem stanju ven s prijatelji, ali pa zgolj zato, da si bogatim življenjske izkušnje v iskanju samoaktualizacije. Vendar, do samoaktualizacije bo še dolga pot, če ne uspem izpolniti niti osnovnih potreb po zaščiti svojega zdravja. Zdravstveno dobrobit kot že omenjeno zanemarjam v iskanju čustvenih in izkustvenih koristi. Kot je zapisal že Oscar Wilde: »I can resist everything except temptation.«
Vendar je moja potreba po stanju ugodja in odpravi napetosti pretehtala celo nad skušnjavo po hipnih užitkih in svobodnemu
prepuščanju toku življenja, in začela sem iskati načine za zadovoljitev potrebe
po (boljšem) zdravju.
Prva 2 tedna zasledovanja cilja
sta potekala dokaj klavrno, saj izziva nisem zares ponotranjila, in sem
postavljala druge potrebe pred tisto osnovno, po varnosti. Seveda sem se
trudila za lepe sladkorje, vendar ne dovolj. Prav peklensko težko mi je bilo
vzpostaviti rutino, saj jih ne maram. Vendar sladkorna tipa 1 je eno rutinsko
delo in trud. Potem pa sem se spomnila na Rosenthalovo samouresničujočo se
prerokbo. Ko mi kot posamezniki označimo neko stvar za resnično, bo ta stvar
postala resnična v vseh svojih posledicah. Zato sem se odločila uspeh svojega izziva
zastaviti na vse ali nič in svoj (končni) uspeh označiti za resničnega.
Trud se mi je obrestoval v tednu
5, ko sem imela pregled pri diabetologinji, ki mi je povedala, da se je moj
hemoglobin znižal iz 8,6% (kar je v sladkem žargonu: zelo slabo) na 7,8% (kar
je v sladkem žargonu: malo manj slabo). To je bila tudi prednost mojega izziva,
saj je bil izredno merljiv – povprečje krvnih sladkorjev (=hemoglobin) je
objektiven številski indikator (ne)uspeha. Moj končni cilj je bil doseči
hemoglobin enak ali pod 6,5%. Spremljanje vseh teh številk mi je omogočal
napreden program za spremljanje sladkorne bolezni Carelink. Tako izgleda primer
izpisa iz programa:
Program je pravzaprav resnično natančno spremljal moj krvni sladkor, količino zaužite hrane, ki jo sama vnesem, in v primeru odstopanj sam uravnaval dovajanje inzulina. Podpora takšnega programa je bila res pomembna, saj je bil moj modus operandi razpršen na veliko različnih aktivnosti. Na krvni sladkor namreč vplivajo mnoge komponente, kot so prehrana, gibanje, količina spanja in popite vode, koliko stresa in skrbi nosim s seboj v mislih, kako si dajem inzulin, ali imam pravilno nameščen senzor … Zaznano tveganje izbire tako obsežnega izziva je bilo veliko in predvsem psihološko, saj sem vedela, da bo ta izziv naporen zame, ker zahteva ogromno introspekcije, pozornosti in truda.
Grajenje notranje motivacije za izvajanje vseh teh aktivnosti mi je bilo v znaten izziv, vendar sem za svojo celostno zdravje in blagostanje bila pripravljena poskusiti. S primerjavo in vrednotenjem alternativ mojemu prejšnjemu vedenju sem si oblikovala nova stališča, ki so nadomestila stara.Videti je bilo, da sem po pregledu pri zdravnici (ki je ravno sovpadal s našo 2. individualno nalogo) dobila tisto dozo motivacije, ki sem jo potrebovala. Kljub motiviranosti ne bom lagala, da sem se (pre)večkrat poslužila zaznavne obrambe, ko sem se delala, da ne vidim, da črpalka potrebuje umerjanje, ignorirala nizek/visok sladkor, … Včasih celo med tem, ko sem si pripravljala zdrave obroke, s katerimi sem si zagotovila lepe sladkorje v prihodnosti.
Kadar so me kot porabnika diabetičnih pripomočkov prevzele negativne ali pa neobvladljive emocije, sem uteho našla v »ekspertni« moči referenčnih skupin (beri: poklicala sem prijatelje, ki imajo ravno tako sladkorno bolezen tipa 1, da mi svetujejo ali pa zgolj nudijo pogovor) ali pa v slavnih osebah s sladkorno boleznijo tipa 1. Ker mi Nick Jonas nikoli ni bil simpatičen, Slavoj Žižek pa nima sladkorne tipa 1 ampak tip 2, mi je najljubša Lila Moss, ki svoj senzor in inzulinsko črpalko ponosno nosi v javnosti, obenem pa z intervjuji ozavešča posameznike o sami sladkorni bolezni. Njeno delovanje mi je v preteklosti pomagalo pridobiti samozavest, da tudi jaz s ponosom in brez ozira na druge nosim svoje pripomočke kakorkoli želim.
Kljub kompleksnosti izziva sem vesela, da sem si ga izbrala. Menim, da kot porabniki (odmisli sladkorno bolezen) vsi kdaj hodimo po tanki črti med destruktivnostjo in pa optimalno skrbjo zase. Le da je pri sladkorni to nekoliko bolj potencirano. Ko sem skušala spremeniti svoje vedenje, sem imela pred očmi tale rek iz filma Before Sunrise:
»I know, it's almost impossible to succeed, but who cares … The answer must be in the attempt.«
Morda se že nestrpno sprašujete – pa ji je na koncu uspelo? Jaz bi ocenila, da pogojno.
Hemoglobin sem preverila teden pred iztekom izziva in nato še po novem letu, in obakrat je meril 6,9%, kar je 0,4% nad specifičnim ciljem, ki sem si ga zastavila.
Prepričana sem, da
lahko v družboslovnem duhu to manjše odstopanje spregledamo in se osredotočimo
na kvalitativne vidike mojega izziva. V teh 10 tednih sem se naučila sebe in
svojo sladkorno postaviti na prvo mesto (no, občasno tudi na drugo in tretje),
in skozi naloge spremenila svoje vedenjske vzorce. Tudi po že opravljenem
izzivu opažam, da spremenjena stališča in vedenje še kar vztrajajo, kar mi daje
motivacijo, da izziv podaljšam vse dokler ne bo vzorec mojih sladkorjev 100% v
zelenem območju.








Comments
Post a Comment