ADIJO UMETNI SLADKOR, POZDRAVLJENE ALTERNATIVE!

Se vam je že kdaj zgodilo, da ste kar naenkrat začeli določene osebe ali objekte opažati povsod okoli sebe le zato, ker so bili povezani z vašimi trenutni željami, potrebami ali dejanji/aktivnostmi? Če je vaš odgovor da, potem si lahko predstavljate, kako težko je bilo 10 tednov izziva brez umetnih sladkorjev, preživljati obkrožen s sošolci, ki vsak dan pred ali med predavanji jedo sveže dišeče čokoladne rogljičke, s starši, ki zvečer pred televizijo z užitkom odpirajo čokoladne piškote ter z nešteto vizualno izjemno vabljivimi predbožičnimi in božičnimi oglasi, ki prikazujejo medenjake, bombonjere in vse sladke radosti, o katerih ti je tekom izziva prepovedano razmišljati. 

Slika 1: Asociacijska mreža

Ko ti je v življenju vse prosto dostopno in te popolnoma nič ne omejuje, večini stvari okoli sebe ne posvečaš posebne pozornosti, saj po njih lahko posežeš kadar ti srce poželi. Tudi sama pred izzivom sladkim živilom v vsakdanjem okolju nisem namenjala pogleda, pa vendar je moja pozornost tekom desetih tednov bila ves čas v fazi zaznavne opreznosti. Sladkor je postal sinonim za vse moje zavedne in nezavedne želje, potrebe ter hrepenenja in posledično sem ves čas aktivno iskala objekte/živila, ki bi to potrebo lahko zadovoljili. Hkrati sem se jim z obiskom živilskih trgovin, opazovanjem reklamnih panojev ter pogovorom z osebami, ki so jedle sladko, podzavestno tudi namerno izpostavljala.

Slika 2: Pečjakov oglas za chia navihančke z breskvijo,
ki sem ga opazila skozi okno avtobusa in nanj postala
po tem izjemno pozorna.

Verjetno se sprašujete zakaj sem se za tovrsten izziv sploh odločila. Odgovor je preprost. Za osebo, ki po sladkih živilih ne posega le zato, da bi zadovoljila psihološko potrebo po užitku, temveč prehranjevanje s sladkarijami predstavlja njeno vsakdanjo rutino brez katere ne more živeti (beri: občutek fiziološke potrebe), je 10-tedenska preizkušnja brez umetnih sladkorjev idealna priložnost za spremembo globoko zakoreninjenega vedenja. Želela sem si dokazati, da sladkor ni nujno potreben del moje vsakodnevne prehrane in, da ga na zdrav, kreativen in alternativen način lahko enostavno nadomestim. S tem sem se želela približati svoji želeni identiteti oz. idealnemu jazu, ki se je sladkarijam zmožen upreti in jih v prehrani nadomestiti z bolj zdravimi alternativami. Glavni cilj izziva je bil iz prehrane izločiti vsa živila, ki vsebujejo umetno prisotne sladkorje in jih nadomestiti z bodisi ne sladkimi alternativami ali pa naravnimi sladkorji, torej medom ter sadjem. Ker sem velika ljubiteljica peke sladic, vendar imam čez leto pogosto občutek, da za tovrstne aktivnosti nimam časa, sem se odločila še dodatno izzvati in si poleg izziva brez umetnih sladkorjev zadati še cilj vsak teden speči eno domačo, zdravo sladico, ki vsebuje le naravno prisotne sladkorje.

Vsi vemo, da zunanja motivacija ni dovolj velika spodbudnica spremembe vedenja in da le z nekim občutkom zunanje prisile najverjetneje naši cilji ne bodo doseženi v skladu s pričakovanji. Sama sem imela na srečo pri opravljanju celotnega izziva in peki sladic izjemno veliko notranjo motivacijo, ki me je spodbujala tudi v najtežjih trenutkih, ko so me časovna stiska in zunanji dejavniki (stres, obilica akademskega dela, …) silili k meji moje vzdržnosti. Čeprav sem si zadala 10 tednov in 10 zdravih sladic, realizirala pa sem jih v celoti 9, sem kljub temu z izkupičkom več kot zadovoljna.

Slika 3: Zdrave sladice, ki sem jih spekla tekom izziva.

Ker pa smo vsi ljudje zmotljivi in podvrženi socialnemu pritisku predvsem referenčnih skupin (prijateljev, družine) v življenju nikoli niso prisotne le zmage, ampak nas prej ali slej doletijo tudi izzivi in porazi. Tekom zadnjih desetih tednov sem se v trikrat znašla v -/- konfliktu in v dveh od treh primerov pritisku okolice tudi podlegla. Vse situacije so bile precej podobne in v vseh sem se znašla pred enako dilemo: ALI naj sladico/sladkarijo, ki mi jo starši/prijatelji ponujajo sprejmem in s tem prekršim svoj izziv ALI pa naj jo zavrnem in s tem to osebo užalim, ker se je za sladico potrudila (v smislu lastne izdelave ali truda vloženega v njen nakup). Obe možnosti sta bili zame negativni oz. neugodni in bi se obema z veseljem izognila, vendar sem na koncu morala izbrati tisto, ki se mi je v dotični situaciji zdela manjše zlo. In v dveh primerih sem se zato odločila, da raje prekršim izziv kot užalim svojega prijatelja.

Sliki 4 in 5: Izzivanje sošolk, ki so me skušale premamiti
 s sladko hrano (sicer neuspešno).

Celovito gledano sem na spremembo svojega vedenja tekom izziva ponosna. Uspela sem eliminirati svoje impulzivne odločitve in impulzivno poseganje po umetnem sladkorju. Čeprav mi je pogled ob obisku živilskih trgovin ves čas zahajal k policam s sladkimi živili, sem se skušnjavam uspela vsakokrat upreti.

Slika 6: Sestavine, ki sem jih uporabila
pri peki sadno-zelenjavnih mafinov.

Ker ne želim, da je to za kar sem se zadnjih 10 tednov trudila, le t. i. modna muha, sem se odločila, da del vedenja, ki sem ga tekom izziva ponotranjila nadaljujem tudi po njegovem koncu. Med to vedenje spada bolj pogosta peka zdravih sladic (in posledično spodbujanje kreativnih idej), saj sem si tekom izziva dokazala, da se čas z malo truda zmeraj najde. Drugo in najpomembnejše vedenje, ki ga želim ohraniti pa je, da po sladkarijah ne posegam več iz navade (v smislu fiziološke ter utilitarne potrebe), kot sem to počela pred izzivom, temveč po njih posegam kadar si to resnično želim, kadar mi prinašajo nek globlji užitek (zadovoljevanje hedonistične potrebe) in kadar so del druženja ter povezovanja (deljenja skupinskega užitka v sladicah).