KAVA - OD RAZVADE DO PRESTIŽA

Pozni večeri in zgodnje vstajanje sta nekompatibilni komponenti vsakdana slehernega študenta, ki žonglira med študijskimi in vsakdanjimi obveznostmi. Večni in ključni odrešitelj je tako za utrujenega študenta kofein. Izbira kofeinskih izdelkov za stimuliranje energije je velika, najpriljubnejša pa ostaja kava, v veliki meri zaradi njene tradicije. Kava je zame dnevni spremljevalec ob zoprnem učenju poleg tega pa ima zame izrazito povezovalno vlogo, saj je lahkotno klepetanje ob topli skodelici kave moj priljubljen način druženja. Kakšne spremembe bi v moje življenje torej vneslo postopno črtanje kave iz mojega vsakdana? Kakšne pa v vaše? Moja altruistična narava vam je želela prizanesti na mukah, zato sem se žrtvovala in odgovor raziskala sama.

Izziva sem se lotila na stopnji, ki ne zahteva nenadnega in drastičnega preobrata v mojih navadah - namesto običajnega zauživanja vsaj treh kavic na dan, sem si prva dva tedna lahko privoščila zgolj dve kavi dnevno. Naslednje tri tedne je bil moj vnos kave zreduciran na eno na dan, prihodnja dva tedna pa zgolj na eno vsak drugi dan. Kritični za ohranjanje moje psihične stabilnosti so bili zadnji trije tedni, popolnoma brez kavno obarvani. Racionalno vem, da kava ni primarna fiziološka potreba, a se je moje telo tako navadilo na njene pozitivne učinke, da priljubljen kapučino zavzema vedno pomembnejše mesto v moji hierarhiji potreb - zavedanje, ki mi je že takoj povzročalo skeptičnost glede mojega nadaljnjega uspeha. 

Potek mojega izziva ni bil nikakor enostaven predvsem zaradi trdovratne navade konstantnega uživanja kave. Menim, da je moja kofeinska odvisnost povezana s principi učenja. Zauživanje kave mi je od vedno prinašalo večjo delovno učinkovitost in premagovalo mojo utrujenost, s čimer se je navada utrjevala. Moja stališča do kave so potemtakem izrazito pozitivna, saj zame nima zgolj funkcionalnega pomena, temveč tudi družbeni. Prinaša mi pozitivne asociacije, ker že od malega "kofetkanje" predstavlja čas, ki ga preživljam s svojo mamo in prijatelji. Iz tega vidika je bila redukcija vnosa kave precejšen zalogaj, ki mu včasih nisem bila kos. Predvsem vikendi doma so mi predstavljali veliko težavo, saj je zaradi vpliva italijanske kulture, kava integrirana v vsakdan moje družine. Sobotni dopoldnevi so pri nas večinoma namenjeni skupnemu klepetu ob kavi. V takih situacijah sem bila postavljena pred konflikt, saj nisem želela prekiniti domače tradicije, istočasno pa mi ni bilo v interesu podleči omejitvam izziva. 

Neuspehi pri zasledovanju mojega cilja so občasno bili izraziti - nanašam se na dneve, ko sem ob pogledu na vpadljive oglase znižanja cen kave podlegla temptaciji in impulzivno kupila mesečno zalogo kave. Ali pa na dneve, ko moja notranja motivacija ni bila dovolj močna in sem uklonila povabilom prijateljev na kavo. V teh desetih tednih pa sem doživela tudi dneve znatnega ponosa nase, ko sem utrujenost in slabotnost odgnala s sprehodi, velikimi količinami sadja in telovadbo. Seveda pa ni vse ostalo pri naravnih stimulansih energije, saj sem se pri zadovoljevanju potrebe po kofeinu prepogosto posluževala energijskih napitkov, ki jih smatram za najboljšo alternativo kavi. Tako kot kavo jih namreč kategoriziram v skupino kofeinskih prijateljev slehernega zaspanega študenta.

Za konec bi se dotaknila teme identitete in njene povezanosti s kavo. Po končanem izzivu razmišljam, da mi je težavnost predstavljalo predvsem zavedanje mojega kulturnega ozadja. Odraščala sem namreč z italijansko kulturo, glavni element katere je kava. Od malega me bližnji poznajo kot "kofetarco", ki je vsako uro v dnevu videla kot primerno za kavo. Tako domači kot prijatelji so me vedno identificirali kot ljubiteljico kave, zato menim, da sem se tekom izziva počutila odtujena od dela moje identitete. 
Morda vse to zveni absurdno, vendar a ni to bistvo izdelkov, ki jih kupujemo? Pomagajo nam pri gradnji identitete, zaradi česar imajo v naši zavesti poleg funkcionalne tudi čustveno komponentno. Ravno čustva ustvarjajo občutke nepogrešljivosti določenega izdelka v našem vsakdanu.

Torej, moj izziv ni bil povsem uspešen s stališča zastavljenih ciljev. Vseeno pa menim, da sem se veliko naučila o sebi, sposobnosti svojega samonadzorovanja in svojih šibkih točkah. Ne morem se pa pretvarjati, da bo izziv spremenil moje bodoče vedenje. Namreč - kolikšen smisel sploh ima prenehanje uživanja kave, če v prekomernih merah še vedno posegam po isto nezdravih alternativah kot so energijski napitki?
Vsak ima svojo šibko točko, moja je očitno dober kapučino!