"Nič več stejkov, burgerjev in mesa na 1001 način"

Kakšen izziv si bom zadala, mi je bilo jasno že takoj ob omembi te naloge. Že dlje časa premišljujem o spremembi svoje prehrane in izziv me je končno prisilil v to, da na svojem jedilniku prečrtam meso in počasi pričnem z eno od »plant-based« prehran. Tako sem 17. oktobra pričela z 10-tedenskim izzivom, ki je malenkost spremenil moj življenjski slog.

Kolebala sem med veganstvom, vegetarijanstvom in pesketarijanstvom. Veganstvo bi mi verjetno za začetek povzročalo res veliko težav, čeprav se danes za skoraj vse mlečne in mesne izdelke najde veganska alternativa. Vseeno se mi je zdelo, da za ta korak še nisem pripravljena. Vegetarijanstvo mi je zelo blizu, a sem se na koncu vseeno odločila, da za 10 tednov postanem pesketarijanka, ki pa se vseeno bolj nagiba k vegetarijanstvu.

Iz svojega jedilnika sem prečrtala meso! Nič več stejkov, mesnih burgerjev, mesa na 1001 način … Meso sem nadomestila z raznimi izdelki, kot so tofu, sejtan, stročnice ipd. ohranila pa sem ribe. Zakaj sem se vseeno odločila za pesketarijanstvo in ne vegetarijanstvo? To odločitev sem sprejela, ker sem vedela, da bom vikende preživljala doma, kjer vsi člani družine jejo meso in verjetno ne bi želeli popolnoma spremeniti svoje prehrane zaradi mojega izziva. Ker smo vsi ljubitelji zelenjave in morske hrane jih ni bilo težko prepričati, da začnemo z »morskimi vikendi«.

Med drugim sem si zadala, da si več kuham sama, saj tako lažje nadziram, da se vseeno prehranjujem zdravo in moj jedilnik ni sestavljen le iz jedi s sirom, ki so pogosto edina alternativa mesnim jedem v ljubljanskih restavracijah. Vsak ponedeljek ali torek sem opravila malce večji nakup in si okvirno zastavila, kaj bom jedla v tekočem tednu. S tem sem se izognila tudi vsem impulzivnim nakupom, s katerimi bi mogoče pogosteje prekršila zastavljen izziv.

Skozi teh deset tednov je bilo najbolj zanimivo opazovati nihanje moje motivacije in spreminjanje navad.

Motivacija za opravljanje izziva je bila tako notranja kot tudi zunanja. Motivirala me je želja in radovednost, zanimalo me je, ali bo tovrstna prehrana spremenila moje počutje in dobro dela mojemu telesu, gnali so me tudi etični in okoljevarstveni razlogi. Poleg notranje motivacije pa so me zelo motivirali ljudje okrog mene. V Ljubljani živim z vegetarijanko in veganom, ki sta definitivno olajšala moj izziv. Urniki tega semestra so se nam poklopili tako dobro, da smo skoraj vsak teden najmanj dvakrat kosila kuhali skupaj, ta pa so bila seveda veganska. Poleg tega že od oktobra v stanovanju nimamo ničesar, kar bi lahko otežilo moj izziv in me premamilo. Ker moja najboljša prijateljica ne je mesa že vrsto let, sem skozi čas nabrala mnogo receptov in idej, tako se nikoli nisem srečala s situacijo, kjer ne bi vedela, kaj skuhati, da to ne bo vsebovalo mesa. (Največ zahval za uspešno opravljen izziv gre Maji!💗) Dovolj dobro pa sem vedela tudi, kje lahko na študentski bon dobim vegetarijanski obrok, ki bo kar se da uravnotežen.

Na tovrstno prehrano sem se navadila kar hitro in izziv opravila z manj spodrsljaji, kot sem pričakovala. Kako zelo hitro je to postalo nekaj, o čemer nisem potrebovala razmišljati, je razvidno predvsem iz mojih tedenskih dnevnikov. Sproti sem namreč zapisovala, kaj vse sem jedla čez dan in na začetku je bil del mojega načrta tudi to da hrano vsaj trikrat v tednu fotografiram. Po treh tednih sem skoraj da pozabila, da je to sploh izziv in pozabljala na fotografiranje in planiranje. O tem, kaj bom jedla in kdaj si bom pripravila, sem nehala razmišljati in sprejela izziv za 10 tedenski življenjski slog. V trgovini sem šla naravnost mimo stvari, ki jih "ne smem," vedno manj pa so me mikale tudi jedi v restavracijah ipd.

 (Pred in po:) )

Kdaj mi je bilo najtežje?

Največji izziv so mi predstavljali prazniki, družinska kosila, trenutki, ko sem imela res malo časa in pa restavracije. Prazniki zato, ker mi hrana prinaša toplino in jo povezujem z vsemi že praznovanimi dogodki, ki jih imam v lepem spominu in mi okušanje te hrane na nek način prinese te trenutke nazaj. Družinska kosila, ker izbira jedi ni vedno v mojih rokah. V teh tednih na srečo ni bilo dogodkov, kjer nisem imela nadzora nad tem, kaj jem. Največje težave so se mi pojavljale, ko nisem imela veliko časa in si nisem uspela pripraviti toplega obroka. Takrat sem najbolj opazila, da v manjših trgovinah ni veliko brezmesne ponudbe. Poleg do zdaj naštetih težav pa sem se morala zadrževati tudi v restavracijah. Najtežje mi je bilo tam, kjer je meni vseboval tudi fotografije jedi in tam, kjer je bilo zelo malo brezmesnih opcij. V desetih tednih mi je zares spodletelo dvakrat. Prvič na martinovo in drugič na božični večer. Martinovo kosilo in božična večerja sta bila edina obroka, ko na izziv nisem niti pomislila. Martinovo je pri nas doma edini dan, ko je samoumevno, kaj bo za kosilo in tako je bilo tudi 2022 in jaz pa sem temu podlegla. Božič pa je pri nas vsako leto malce drugačen. Vsako leto imamo drugačno predjed in glavno jed, ki pa jo izbere »glavni kuhar,« ki je bil tokrat oči, ki si je zaželel, da le malce priredimo martinovo kosilo. Predjed je bila morska, za glavno jed pa sem zopet posegla po piščancu in vsem zelenjavnim prilogam, ki jih je pripravil kot ublažitev mojega »padca.«

Zaključek izziva je imel tako malce grenak priokus, saj sem se ravno dan pred koncem pregrešila. Deseti teden se je končal 25. decembra, jaz pa sem prepričana, da bom nadaljevala z postopnim odstranjevanjem mesnih izdelkov iz moje prehrane. Trenutno teče drugi teden od zaključka izziva in sem že opazila, da se meso na mojem jedilniku pojavlja zelo redko, največkrat ravno ob priložnostih, ki so mi tudi tekom izziva povzročale največ težav.