Ovekoveči trenutek ob digitalnem odmoru

Danes redko naletimo na mlade, ki ne bi imeli računa na vsaj enem socialnem omrežju. Če je še nekoč veljalo, da so bila socialna omrežja namenjena samo komunikaciji, so danes mnogo več, od mreženja do tega, da nam narekujejo družbene trende. Ampak, a se je tudi vam že zgodilo, da ste se zalotili, da v zadnjem času čedalje več časa »visite« na njih? Sama temu na začetku nisem verjela in si niti pomislila nisem, da bi me lahko še tako zelo zasvojila. 

Kljub dolgemu odlašanju, da bi spremenila svojo razvado, sem izziv vseeno sprejela, saj če ne drugega, bom imela vsaj dobro zunanjo motivacijo. Naposled sem se odločila, da uporabo Instagrama vseeno ohranim, ampak da jo zmanjšam na minimum – na »samo« deset minut na dan. Čeprav se mogoče to nekomu sliši smešno in da bi mi večji izziv predstavljal popoln digitalni odmor, mu lahko sedaj po končanem izzivu rečem, da mi kot gen-Zjevki, ki je odraščala z mobilnim telefonom in socialnimi omrežji, izziv ni bil mačji kašelj. Ker pa me spremlja moto »go big or go home«, nisem želela ostati le pri enem izzivu, zato sem ga kombinirala s tako imenovanim BeReal izzivom. Menim, da smo ljudje preveč izpostavljeni različnim smernicam, ki nam jih narekuje družba. Pri tem si premalokrat vzamemo čas zase in se preveč obremenjujemo s tem, kako nas vidijo drugi. S slednjimi pomisleki se spopadam tudi sama in ta preskok v glavi sem si želela narediti že dalj časa.   

Slika 1: Asociacijska mreža

Pa se je vse skupaj začelo. V ponedeljek zjutraj mi zazvoni budilka in kot po navadi jo ugasnem in že avtomatsko klikam na ikono z Instagramom. Še dobro, da sem se dan prej odjavila, če ne bi že navsezgodaj dosegla limit. V prvem tednu sem se tako mogla privaditi in naučiti, da svoje impulzivno poseganje po Instagramu opustim.

Tekom izziva sem se nemalokrat znašla v -/- konfliktu, sploh zato, ker sem v prvih tednih opravljanja izziva sodelovala na Evropskem prvenstvu v rokometu za ženske in ker sem bila članica ekipe digital, ki je skrbela za objave na letošnjem PR teatru. V slednjem primeru sem se znašla pred dilemo, ali naj sledim navodilom vodje in tako prekršim svoj izziv, ali pa naj se zadolžitvi odpovem ter s tem razočaram vodjo in pustim ekipo na cedilu. Kljub temu da sta oba primera negativna in zame neugodna, se mi prvi primer zdi manjše zlo. Čeprav v tistem dnevu na svojem profilu nisem zabeležila večje uporabe Instagrama od dovoljene, sem vseeno na profilu PR teatra prebila ves dan.

Ljudje smo podvrženi različnim referenčnim skupinam, ki vplivajo na posameznikovo vrednotenje, prepričanje, želje, stališča in vedenje. A si predstavljate, kako je iti na trolo ali na vlak in ne »posurfati« čez Instagram, ali v družbi prijateljev biti socialno izključen? No, meni je bilo v teh trenutkih najtežje. Nekje na sredini svoje poti do uspešno opravljenega izziva, sem imela manjšo krizo, ki sem jo dokaj uspešno premostila ob spodbudi svoje sestre in prijateljev. V tem trenutku je bila moja motivacija izključno zunanja, kajti pomembno mi je bilo samo to, da izziv uspešno opravim. Ko sem krizo prebrodila in prosti čas začela izkoriščati za branje knjig in ob daljših sprehodih, se je začela pojavljala tudi notranja motivacija.

V desetih tednih sem le devetkrat prekoračila dovoljeno število minut, točno deset minut pa sem zabeležila osemkrat. Najbolj ponosna sem bila na dneve, ko sem zabeležila ničlo, čeprav se je to zgodilo le trikrat. Iz tega, da sem pred začetkom izziva Instagram uporabljala slabo uro na dan, sem prišla na dobrih sedem minut dnevno.

Slika 2 in 3: Največja in najmanjša uporaba Instagrama skozi desettedenski izziv

Sama sem ljubiteljica estetskih slik, in če s sliko nisem popolnoma zadovoljna, je nikoli ne objavim ali kar najboljše izbrišem iz galerije. To se mi dogaja predvsem zato, ker se preveč obremenjujem z dejstvom, kaj bodo drugi rekli in si mislili o meni. Ampak sem se kljub temu odločila stopiti iz svoje cone udobja in posneti slike v trenutku, pa če ravno ne bom z njimi najbolj zadovoljna. S tem sem svojo želeno identiteto, to je želja po večji spontanosti, prenesla na dejansko. V primerjavi s prvima dvema tednom, ko sem se morala na vsakodnevno slikanje privaditi, sem v zadnjih tednih opravljanja izziva to počela že naravno, kar se lahko vidi tudi na slikah, ki izgledajo veliko pristnejše. 

Slika 4: Moji štirje najljubši BeReali.
Ostale si lahko pogledate tukaj.

Ampak, a je tudi vaša največja težava pri aplikaciji BeReal, da včasih ne vidite obvestila pravočasno? No, to je bil eden mojih problemov, saj sem potem morala slike posneti za nazaj, kar pa dejansko izpade »fake«. Sem pa kljub temu ponosna, da mi jih je uspelo zbrati prav vseh sedemdeset, čeprav sem uporabila tudi BeReale prijateljev. Če me je na začetku izziva gnala zunanja motivacija, sem ga vzljubila, začela izhajati iz sebe in pri tem uživala, kar pomeni, da je moja motivacija postala notranja.

Namen tega izziva pa ni bil le slikanje in objavljanje, ampak tudi to, da si te lepe trenutke vtisnem v spomin. Ne želim, da trenutki polzijo mimo mene in se mi v (trenutni ali kratkoročni) spomin vtisnejo za le nekaj sekund, ampak da se mi relativno trajno ohranijo v mojem dolgoročnem spominu.

Če bi me sedaj po končanem izzivu vprašali, ali bi z njim nadaljevala, bi rekla, da ja in ne. BeReal izziv mi je bil res zanimiv in mislim, da sem z njim dosegla želen miselni preskok. Da pa bi se še enkrat mogla odpovedati Instagramu za deset tednov pa ne. Sem se pa s tem naučila, da se paše na vsake toliko odklopiti in bom izziv zagotovo ponovila v obliki digitalnega odmora ob koncih tedna.

Bruna Čeh