PRVIH 10 (TISOČ) KORAKOV DO USPEHA

Ob začetku izbiranja izziva sem želela izstopiti iz cone udobja. Ko sem prijateljem in sošolkam povedala za zastavljen izziv, so bile njihove reakcije zelo podobne. Njihovi odzivi so se glasili nekako takole: ''O uau, pa saj veš, da je to približno osem kilometrov'' ali pa ''To se boš pa kar nahodila''. Mislim, da se na tisti točki niti sama še nisem dobro zavedala, v kaj se spuščam. Vodila me je želja, da bi si izbrala izziv, ki bi bil pokazatelj nekonformnosti, torej kako ne izbrati takšnega izziva, kot ga bodo drugi.

Za mano je pestrih in zanimivih deset tednov. Polnih vzponov in padcev. Sam izziv sem si razdelila na več manjših sklopov, saj se mi zdi, da je lažje, če nekaj novega poskusimo počasi vpeljati v svojo vsakdanjo rutino. Tako sem vsak teden nadgrajevala zastavljen cilj (prvi teden sem npr. imela cilj, da deset tisoč korakov dosežem dvakrat v tednu; v tretjem tednu pa sem imela izziv, da cilj izpolnim vsaj trikrat v tednu, zraven pa naredim še krajši sprehod). Včasih mi je izziv celo uspelo opraviti večkrat, kot sem si zadala, tako se nisem omejevala z najvišjo mejo, saj se mi je le to zdelo nesmiselno. Vsaki začetki so predvidoma težki in tudi sama sem se na začetku kar malo lovila. Zagotovo pa je bila ključ do mojega uspeha motivacija. Tako notranja kot tudi zunanja. Notranja iz vidika, ker sem sama sebi želela dokazati, da zmorem zastavljen izziv opraviti. Zunanja pa z vidika, ker je bilo opravljanje izziv konec koncev pogoj za opravljanje predmeta. Ni bilo vedno lahko, vendar mi je na koncu nekako le uspelo. Za uspeh so zaslužne tudi razne referenčne skupine, kot sta družina in prijatelji, ki so me spodbujali in kakšen dan, izziv tudi opravili z mano.

V celoten izziv sem bila ves čas visoko vpletena. Ves čas sem razmišljala, kako si lahko zadevo popestrim, ali lahko še na kakšen drugačen način dosežem želeno število korakov. Za opravljanje izziva je med drugim bila potrebna tudi visoka mera organiziranosti, saj sem po navadi že dan prej razmišljala, kdaj si bom vzela čas in izziv v naslednjem dnevu dokončala. Visoko vpletenost sem tako spodbudila s pomočjo relevantnega problema. Tako sem opravljanje deset tisočih korakov povezala s posledično boljšim počutjem in izziv v glavi asociirala z nečim, kar je za moje zdravje dobro in koristno. Do začetka opravljanja samega izziva, se nikakor nisem mogla poistovetiti z mojima skoraj ''preveč'' športno aktivnima staršema. Ko sedaj razmišljam, bi lahko rekla, da je podzavestno vodilo za izbor takšnega izziva bilo ravno to. Želja po identifikaciji oz. poistovetenju s svojima staršema. Do tega sem prišla nekje na polovici izziva oz. po nekje treh tednih, ko mi je začelo uspevati vedno več dni opravljati deset tisoč korakov dnevno. Po večini sem le te dosegala z lahkoto, bilo pa je tudi nekaj težjih trenutkov.

Ob začetku izziva sem si želela, da bi ob zaključku preizkušnje, do izraza prišla moja želena identiteta. Le ta bi predstavljala novo osebo, ki ima potrebo po vsakodnevnem aktivnem gibanju. Lahko bi tudi rekla, da je bila želja po uresničitvi idealnega jaza velika. Čeprav se je izziv končal, mi je vseeno uspelo ohraniti določene vzorce, želje in potrebe po bolj pogostem gibanju in sprehajanju. Predvidevam, da to izhaja tudi iz želje po samoaktualizacijski potrebi, ki je le ena izmed potreb o katerih govori Abraham Maslow v sloviti hierarhiji potreb. Zagotovo je bilo vseh deset tednov edinstvenih. Kar nekaj aktivnosti s katerimi se ukvarjam pa so mi do izpolnitve izziva še kako prišle prav. Priznam, da mi je do uspešno opravljenega zadanega cilja kdaj pozitivno koristila tudi trola, ki se je mimo mene prehitro odpeljala ali pa je sploh ni bilo. Tako sem morala določene razdalje v želji, da ne bi zamudila, prehoditi peš. Le to se mi je največkrat seveda pripetilo v najbolj neugodnih situacijah ali pa takrat, ko res nisem smela zamujati.

Če bi opisala svoja čustva in mišljenja tekom izziva, bi rekla, da je v meni vihral pravi vihar. Tekom izziva sem občutila ogromno pozitivnih, kot tudi negativnih čustev. Občutki sreče, zadovoljstva, veselja pa vse do stresa, strahu, nejevolje, obupa, so bili moji popotniki na tej deset tedenski poti. Vseeno pa se bom ravno zaradi teh občutji spominjala izziva, kot izkušnjo, ki je nikoli ne bom pozabila. Verjamem, da se bom čez nekaj časa vsemu skupaj tudi nasmejala, ko se bom spominjala mrzlih večerov, ko sem za vsakih 5 minut pogledala na aplikacijo na telefonu, koliko korakov še moram narediti, ali pa veselja, ki sem ga doživljala ob zgodnjih jutranjih urah, ko sem iz zabave prišla peš. Največkrat iz centra Ljubljane.

Če bi me v tem trenutku vprašali, če bi z izzivom nadaljevala, bi z gotovostjo in trdno odločnostjo rekla ne, zraven pa bi vas vprašala po vašem zdravju. Odklonila ne bi, ker ne bi bila kos izzivu, vendar zato, ker mi enostavno ne bi zneslo. Morda izziv ponovim čez poletje, ko bom imela veliko prostega časa. Vseeno pa sem mnenja, da je želja po sprehodih in posledično odklopu ostala v meni. To opažam že sedaj po zaključenem izzivu in vesela sem, da je tako.

 

VIRI: Vso gradivo in literaturo sem črpala iz prosojnic, ki jih je gospa profesor, Urša Golob obravnavala na predavanjih pri predmetu Vedenje porabnikov. Slikovno gradivo je del osebnega arhiva.