SKRIVNOST MOJEGA USPEHA

 

Skrivnost do mojega uspeha? Nisem čisto prepričana, če bi lahko tako rekla. Moj 10-tedenski izziv se je prelevil v 8-tedenski, ampak nič zato. Je, kar je, zdaj ničesar ne moremo spreminjati. No, pa da ne dolgovezim z besedami, ki vam nič ne povedo. Za 10-tedenski izziv sem si zadala »sugar-free« uvod v decembrski čas, ko vsi z veseljem posežemo po potički in vroči čokoladi. Dovolj je bilo tortic, sladoleda in hitrih prigrizkov, ki prav nič kaj dobro vplivajo na moje telo. Sladkor in neuravnotežena prehrana ne primorajo k želeni identiteti.

Odločitev za izziv resnično ni bila lahka. Ne morete si niti predstavljati, kako težko se mi je bilo spoprijeti z dejstvom, da se za daljši čas odpovem mojim »sopotnikom«. Sladkosnednost je v genih, pravijo. Tako se tolažim, ko posegam po čokoladicah in sladkih pregrehah. Največkrat gre za impulzivno vedenje, ko pri blagajni pograbim Snickers ali kaj podobnega in zaradi nizke vpletenosti, nakup opravim hitro. Brez izpostavljenosti in odlične pozicije v trgovini, po vsej verjetnosti ne bi prišlo do zaznavanja in posledično opravljenega nakupa. Tu sem kar malo jezna na trgovce, ko nas tako vodijo v pregrešnost. Vsi prijatelji in znanci, ko sem jim naznanila mojih prihodnjih 10 tednov, so odkimavali z glavami in dvomili vame, hkrati pa zase označili, da bi bilo nemogoče doseči cilj. Pri odločanju sem si pomagala z vedenjskimi, kognitivnimi in čustvenimi komponentami odločanja, ki so, glede na zaključek, pripomogle, da sem 24. 10. 2022 pričela z zdravim zajtrkom in tako tudi nadaljevala. Če čisto priznam, sem motivacijo za vztrajanje pri izzivu zelo težko našla in jo kasneje težko ohranjala. Izziva sem se lotila z načrtom. Aha, dobro, prvih nekaj vikendov mi je dovoljeno, da si privoščim kakšno domače pecivo. Tako sem se odločila predvsem zato, ker je bilo v začetnem obdobju predvidenih nekaj praznovanj in družinskih kosil, ki se nikoli, ampak res nikoli, ne zaključijo brez sladice babičinih receptur. Vseeno sem se lotila peke zdravih poslastic, kjer mi je epizodični spomin pomagal, da sem sprva improvizirala pri bananinih muffinih. S sestro sva jih pred leti pripravili in bili so odlični. S klikom na GUMB, si lahko ogledate, kako nama je šlo. Sledilo je iskanje in brskanje za zdravimi recepti, ki jih ni malo. Veliko spodbude so mi dajali prijatelji, predvsem družina. Mami mi je večkrat olajšala nedeljska kosila s peko štrudlja brez sladkorja. Pavlov opisuje, kako dražljaji v nas vzbudijo predstave in brezpogojne odzive. Tekom tednov se mi je večkrat zgodilo, da sem ob zvoku šumenja vrečke, ki je prihajala iz drugega prostora, dobila željo po kakšnih bombonih ali pa celo v ustih občutila okus. Sicer pa lahko rečem, da mi je šlo odlično. Seveda, sem bila večkrat v motivacijskem konfliktu. Deževen dan, odličen razlog za sladkanje; pred menoj sošolka malica piškote, na desni druga pije vroč kakav, na levi pa tretja svež čokoladni rogljiček. Odločanje med na eni strani prekršiti se in tako imeti slab občutek ali pa na drugi vztrajati in »trpeti«. Je šlo za izogibanje – izogibanje ali izogibanje – približevanje? Hmm, sem mešanih občutkov. Se težko opredelim. Lahko bi rekla, da je bolj veljalo prvo, saj sem se močno nagibala k temu, da se preprosto prekršim in uživam v trenutku. Tako imenovane »krize« so me spremljale pogosto in na skoraj vsakem koraku, kjer je dišalo po meni zelo ljubem. V veliko pomoč pri vztrajanju v izzivu je bilo ohranjanje samozavesti, ko sledim izzivu in sem uspešna pri doseganju malih korakov oz. dosežkov. V Maslowi hierarhiji potreb so na čisto prvem mestu biološke in fiziološke. Če kaj moraš poskrbeti je to, da nisi lačen. In kdaj pa kdaj v študentski kuhinji ni nič drugega kot Čokolino in mleko v hladilniku. Ja, tako pač je, ko ti mama ne polni hladilnika. Da sem se »obvarovala« pred skušnjavami, sem na prvi dan izziva znebila vsega, kar ne sodi v 10-tedenski izziv.

Na poti do cilja me je spremljajo zadovoljstvo, sreča, ponos, med drugim pa tudi žalost in obup. Večkrat sem se vprašala, zakaj sem se sploh lotila takšnega izziva. Veliko lažje bi mi bilo, če bi si enostavno določila, da vsak dan preberem nekaj strani. Z mojo bralno uspešnostjo se namreč ne morem ravno pohvaliti; nekaj knjig na leto in to je vse. Socialna primerjava je ena večjih motivacij. Razmišljala sem o kolegih, ki blestijo v opravljanju podobnih »zapovedi« in to me je gnalo. Ne morem izgledati kot zguba, ki se vda ob vsaki oviri. To vodilo me je spremljalo vse do 23. 12., ko sem tako rekoč zaključila. Pri božični večerji, ki je dišala na vse konce, sem se prekršila. In to se je nadaljevalo še v devetem in desetem tednu. Vseeno sem bila vesela za moj »pol-uspeh«. Osem tednov ni malo in na glas vam lahko  povem, da sem ponosna nase.

Pa bom moje zdravo vedenje še nadaljevala? Seveda! Vsekakor pa ne v tako strogi meri. Kdaj pa kdaj si bom z največjim veseljem privoščila kos tortice ali kaj podobnega. Lahko pa rečem, da mi je izziv pokazal, da zmorem. Zdaj je moje telo hvaležno in lahkotnejše. To mi daje moč in ti občutki so se mi usidrali v misli. Kljub »mukam« sem izredno vesela in ponosna nase. Seveda ta preizkus priporočam vsem sladkosnedcem, kot dokaz, da to ni zapisano v naših genih, pač pa le razvada potrošniške družbe.