Sladkor, ljubezen mojega življenja

Nezdrava hrana je dobra in pika. Sem otrok, ki je odraščal v družini deloholikov z malo časa za pripravo hrane, zato sem bila navajena hitro pripravljene hrane ali hrane, ki je ni treba pripravljati, z drugimi besedami – nezdrave hrane. Vsak dan sem opazovala mamo, ki je pila ogromne količine zelo sladke kave in pojedla veliko Milko za večerjo ter očeta, ki je vsak dan spil vsaj dva litra Coca Cole in jedel Jaffa kekse in Haribo bombone. Kako naj ima otrok takih staršev normalen odnos do hrane? Stara sem 20 let in popolna kopija svojih staršev.

Za izziv sem se odločila z namenom, da bi prekinila privzgojeno vedenje. Ampak kako lahko prehenam jesti sladkarije in slane prigrizke, če se tako prehranjujem zadnjih 20 let? V mojem primeru gre za popolni primer modelnega učenja – opazovala sem vednje, si ga zapomnila, ponovila, bila motivirana, da ga ponovim, ker sem bila prepričana, da tako mora biti in ga prevzela. Svoje navade lahko navežem tudi na instrumentalno pogojevanje, ker se počutim dobro, ko pojem nekaj sladkega. Dobro počutje in energija sta v mojem primeru nagradi, zato nikoli nisem čutila potrebe po tem, da bi prenehala s svojim vedenjem ali ga želela zamenjati za vedenje, ki ne bo nagrajeno z okusom čokolade in energijo od “sugar rusha”. Priznam, v zadnjih desetih tednih sem močno pogrešala te vrste nagrade.  

Kot sem že omenila, sta moja starša glavni razlog za moje vedenje in mi zato predstavljata referenčno skupino, in sicer asociativno. Na začetku jima nisem želela povedati, da sem se lotila tega izziva, zato sta s svojim vedenjem nadaljevala kot prej. Kmalu sem ju prosila, če lahko jesta mojo “prepovedano” hrano, kadar mene ni zraven, saj sta me spravljala v veliko skušnjavo, v katero sem se pogosto spravljala tudi sama, ko sem gledala videe na Youtubu in TikToku. Čeprav vem, da se je nista odrekla, kot sem se je jaz, sem skoraj dobila občutek, da se izziva lotevamo skupaj in mi je bilo lažje. Kljub temu da sta mi pomagala, sta kljub temu slabo vplivala name, saj imamo doma vedno dovolj hrane, kosilo kuha moj oče, večerjo pa tudi vedno jemo skupaj. Zato sem imela velike težave v Ljubljani, ker sem se vsak ponedeljek vrnila v stanovanje, kjer lahko v hladilniku najdete samo mleko, Coca Colo zero, kozarec kislih kumaric in neko alkoholno pijačo.

Med izzivom sem se počutila, kot da so ogrožene nekatere potrebe, in sicer fiziološke potrebe in potreba po varnosti. Prvih nekaj tednov sem bila pogosto lačna, ker nisem bila navajena razmišljati o tem, kaj bom jedla za določen obrok, saj sem bila navajena vzeti škatlo piškotov ali vrečko čipsa in problem je bil rešen. To je bila težava predvsem na začetku in sem lakoto tešila s sendviči iz Aule in instant ramen rezanci. Nekje do petega tedna sem se naučila, da lahko kaj prinesem od doma, zadala pa sem si tudi, da bom nekaj skuhala. Moji njoki in lazanja res niso izgledali kot nekaj, kar bi objavila na Instagramu, bilo je pa vseeno okusno in moram priznati, da sem ponosna nase. Izpostavila bi tudi potrebo po varnosti, saj sem se za 10 tednov odrekla svoji “comfort” hrani in sem se zato počutila precej nelagodno. Na srečo se nisem hkrati odrekla tudi Coca Coli zero, saj bi bila potem popolnoma izgubljena.

Osebnostna lastnost, ki me dobro opiše je močna volja in motivacija. V življenju sem dosegla že veliko stvari samo zato, ker sem trmasta, ne poznam izraza “predam se” ali občutka poraza. Izziv sem opravila samo zato, ker sem prepričana, da lahko dosežem karkoli si zadam, zakaj potem ne bi preživela 10 tednov brez sladkorja? Kljub temu da se izziva ne bi lotila sama od sebe, da sem potrebovala potisk od zunaj, je bilo moje glavno gonilo notranja motivacija, ker če bi bila izključno in samo zunanja, bi se predala ob prvi želji po čokoladi. Ne morem reči, da je izziv postal lažji vsak teden, ker ne morem najti boljšega izraza kot mučenje, ampak enostavno ne znam odnehati. Pomagala pa je seveda tudi misel na to, da gre le za 10 tednov in da bi rada uspešno opravila predmet Vedenje porabnikov.  

V preteklih desetih tednih so imela ključno vlogo moja stališča, ki so mi predstavljala tudi glavno oviro. Kljub moji vztrajnosti ne morem reči, da so se moja stališča na kakršen koli način spremenila. Čustvena komponenta je bila premočna, da bi jo spremenilo drugačno vedenje in zavedanje posledic, ki jih ima moje vedenje pred izzivom dolgoročno na moje zdravje. Kot večina mojih vrstnikov pogosto svoje vedenje opravičujem s “saj sem mlada”, “eh, saj čez nekaj let to ne bo pomembno” in podobne. Sprememba stališč je možna le, če si nekaj res želimo in popolnoma spremenimo pogled na svet, kar v mojem primeru ne velja. Enostavno imam preveč rada sladkarije, veliko pečem, za kuhanje pa mi sploh ni mar.

Uspešno ali neuspešno, odvisno s katerega zornega kota gledamo, sem končala z izzivom. Izziva sem se držala 10 tednov, na kar sem zelo ponosna, ampak sem se že naslednji dan (24. 12. 2022) vrnila k svojim starim navadam, saj z družino vedno skupaj preživimo božični večer in me je premamila potica. Izziva ne bom ponovila nikoli več, razen če kot reče moja babica “mi pride iz riti v glavo” in se odločim za resne spremembe na področju prehranskih navad in življenjskega sloga.