Telesna aktivnost ali muka?

 

Ko sem izvedela, da bom morala opravljati izziv za 10 tednov je bila moja prva misel : »To mi definitivno ne bo uspelo, « saj sem ena izmed tistih, ki konstantno spreminjajo svojo rutino in navade. Moje misli so prešinile vsako mojo nezdravo navado in vse kar sem hotela spremeniti v svoji vsakdanji rutini. Najprej sem pomislila na moje prekomerno uživanje sladkorja in kave, vendar sem vedela da bo to nemogoče zaradi kolokvijev in prihajajočega prazničnega meseca. Za svoj izziv sem hotela izzvajati nekaj, kar me bo prisililo, da grem izven svoje cone obdobja, vendar mi ob enem ne bo povzročalo preveč težav.

Med poletjem sem se začela intenzivno ukvarjati s fitnesom in drugimi športnimi aktivnostmi, kar je močno pripomoglo ne le k telesnemu ampak tudi k mentalnemu zdravju. V času faksa pa sem na to hitro pozabila, saj sta mi sprememba okolja in prikrajšan prosti čas predstavljala veliko oviro. Opazila sem tudi vedno večje bolečine v hrbtenici in moja drža se je zelo poslabšala. Vedela sem, da moram to spremeniti, vendar se tega nisem konkretno lotila, saj nisem imela dovolj motivacije. Zato sem si za moj izziv izbrala redno telesno aktivnost, kar je zelo širok pojem, vendar se nisem hotela preveč omejevati na točno določeno aktivnost, kot na primer fitnes ali 100000 korakov, saj bi se tega hitro naveličala in posledično tudi opustila.

Pred začetkom tega izziva sem se odločila, da ga bom izvajala na različne načine kot so kickboxing, tek, pohod, pilates itd., tako sem krepila svojo motivacijo, ki je ključna za ta izziv. Motivacija je vedenje/aktivnost, ki je usmerjena k doseganju določenega cilja. Zato sem si izbrala, da bo eden izmed ključnih rezultatov tega izziva, poleg opravljene študijske naloge, tudi to da postanem bolj športno aktivna. Tako sem krepila svojo notranjo motivacijo, ki je močnejša od zunanje in bolj pomembna za opravljanje tega izziva. Tako je prevladovala moja notranja motivacija, ki sem jo tekom izziva ohranjevala tako, da sem si zapisala in natančno določila cilje, ter jih pri slučajnem upadu motivacije ponovno prebrala in se tako opomnila, da tega izziva ne opravljam samo zaradi faksa ampak tudi zaradi sebe. Cilj je rezultati, ki ga želimo doseči. Moji cilji so bli slednji: se boljše počutiti v svojem telesu, izboljšati mentalno zdravje (predvsem prek aktivnosti obvladovati svojo anksioznost in stres), izboljšati telesno držo in izboljšati stanje telesa (notranje in zunanje). Pri določanju teh ciljev sem se morala osredotočiti tudi na svoje potebe, ki sem jih s tem izzivom želela zadovoljiti. Ena izmed glavnih potreb je bila ta, da opravim študijsko nalogo in si pridobim pozitivno oceno. Po Maslowi teoriji potreb sem želela zadovoljiti tudi potrebo po samoaktualizaciji, saj je ta izziv vključeval osebnostno rast in samoizpolnitev. Prav tako pa bi izpostavila tudi potrebo po spoštovanju, saj sem skozi aktivnosti in uspešno opravljenemu tednu postajala vedno bolj samozavestna ter gradila na samospoštovanju. Potrebe delimo tudi na fiziloške, psihološke, utilitarne, hedonistične in ekspresivne. Pri meni so bile najbolj pomembne utilitarne, saj sem iskala v tem funkcionalne koristi, ter hedonistične, kjer sem se po opravljeni dejavnosti bolje počutila in imela od tega čustvene koristi. Kljub notranji motivaciji, pa sem pri določenih delih vključila še zunanjo (poleg lepe ocene pri predmetu). Med tekom izziva sem si dajala majhne nagrade, kot so čokoladica ali spletni nakup, če opravim izziv v tistem tednu, ki je bil časovno pobremenjen. Večkrat sem se znašla v motivacijskem konfliktu približevanje-izogibanje, saj sem se morala odločiti ali bi šla ven s prijatelji ali bi opravila športno aktivnost. V takšnih trenutkih mi je izziv predstavljal neko oviro, ki sem se je hotela izogniti. Rešitev tega je ponavadi bila ta, da sem svoje prijatelje povabila k športni aktivnosti in tako združila dve možnosti v eno in s tem rešila konflikt.

Ker je bil moj izziv dokaj široko opredeljen, sem imela velike probleme pri odločanju, kako oziroma s kakšnimi dejavnosti bom opravljala ta izziv. Ker sem dokaj neodločna oseba sem vedela, da je to nekaj kar rabim najprej določiti. Tako sem šla skozi odločitveni proces, ki se je najprej začel z preopoznavanjem problema, ki je v mojem primeru bil premajhna športna aktivnost. Ta problem predstavlja ključ moje motivacije. Naslednji korak je bil iskanje informacij. S pomočjo interneta in aplikacij kot so Pinterest,Instagram, Tiktok itd. sem iskala različne športe,vadbe in njihove koristi za telo ter najboljše vaje za različne mišice. Ker je večina mojih prijateljev zelo športno aktivnih, sem večkrat poslušala njihova mnenja in nasvete. Najbolj pa sem se zgledovala po moji aspiracijski referenčni skupini, to je tista skupina, ki predstavljaja vzor, nas navdihuje in se ji želimo približati. Pod to skupino spadajo influencerji, ki so močno vplivali na potek mojega izziva. Poleg zunanjega iskanja sem uporabljala tudi notranjo. Ker sem kot otrok trenirala veliko športov ter že poskusila marsikatero športno dejavnost, sem imela na tem področju nabor ocen in izkušenj , ki sem jih priklicala iz spomina ter se poskušala spomniti, kaj mi je bilo všeč in kaj ne. Med izzivom mi je moja načrtovana in že skoraj ustaljena rutina postala dolgočasna. Prišlo je do upada notranje motivacije in vedno slabšega opravljanja izziva, saj nisem več vlagala veliko truda v svoje aktivnosti. Moja edina rešitev iz tega je bila, da popestrim svojo rutino in v njo vpeljem nekaj novega in drugačnega od drugih dejavnosti, ki sem jih do takrat opravljala. Spomnila sem se, da mi je v otroštvu najbolj všeč karate, ki sem ga tudi najdlje trenirala. Zato sem se odločila, da poskusim nekaj na tem področju. Pri iskanju informacij sem naletela na kickboxing o katerem sem imela pozitivno stališče in takoj sem vedela da bo to eden izmed športov, ki jih bom izvajala. Tako sem prišla v korak odločitve in izbire. Izbrala sem trenerja in telovadnico ter redno začela trenirati kickboxing. Ta korak zame je imel še posebej velik vpliv na opravljanje mojega izziva, saj sem trenerju o tem izzivu tudi povedala in je on postal velik del moje zunanje motivacije.

Med tekom izziva sem skušala uresničiti svojo želeno identiteto in postati bolj »fit« in bolj aktivna na različnih športnih področjih. Dandanes čutimo vedno večji pritisk na socialnih omrežjih, o tem kakšni moramo biti in kako se moramo vesti. Vedno več je trendov, ki poudarjajo zdravo življenje, telovadbo, meditacijo itd., kar pa posledično vpliva na naš idealni jaz. Problem tega je, da se idealni jaz, torej to kar želimo biti, ne sklada z dejanskim jazom, to kar v resnici smo, zaradi tega pride do nezadovoljstva nad samim seboj. Kljub vplivom socialnih omrežji,menim, da smo si vsi predstavljali nekakšen idealni jaz na koncu tega izziva, čeprav smo se zavedali, da 10 tednov ne naredi tako velike spremembe. Tako me poleg občutka zadovoljstva, da sem izziv uspešno opravila, spremlja tudi občutek nezadovoljstva,da nisem to kar sem na začetku želela biti, torej nisem tisti končni idealni jaz, ki sem si ga na začetku izziva predstavljala. Od sebe sem imela večja pričakovanja, ter v mislih imela učinkovitejše strategije, kako bi se tega lahko bolje lotila. Moje vedenje se je tekom izziva spremenilo tudi tako, da sem postala bolj organizirana in načrtna. Saj sem za izzvajanje tega izziva morala vedno vnaprej načrtovati ter določiti dneve, kdaj bom kaj opravljala. Tako sem ob zaključku izziva ponosna nase in na svoj opravljeni izziv, ki me je naučil, da s pravo motivacijo in z dobrimi strategijami lahko spremenim svoje vedenje in se tako približam idealnemu jazu.