Uspešno padla izziv?

V preteklosti sem že večkrat poskusila vzpostaviti navado redne telesne vadbe, ampak se je vedno končala dokaj neuspešno. Zaradi tega sem se v sklopu tega izziva odločila poskusiti razviti to navado na malo drugačen način, ki ga do sedaj še nisem poskusila in to je obiskovanje fitnesa. Fitnes in javne telovadnice so se mi vedno zdele strašne, saj so mi zdele polne ljudi, ki izgledajo kot, da vedo kaj delajo in so izkušeni. Ta izziv mi je pomagal iti izven moje cone udobja in naučila sem se par novih stvari.

Ko sem si zastavljala izziv, sem ugotovila, da sta moja motivacijska faktorja za opravljanje izziva zastavljen cilj (boljše počutje fizično in mentalno, pridobivanje fizične moči in mišične mase ter dobro opravljena naloga pri Vedenju porabnikov) in (po Maslowu) potreba po samoaktualizaciji skozi uresničitev mojega potenciala in odkrivanja novih izkušenj. Lahko pa bi to potrebo klasificirala tudi kot utilitarno, saj sem v njej iskala praktične koristi, je pa bila zame zagotovo oboje fiziološka in psihološka.

V teh desetih tednih sem se naučila veliko o telesni vadbi na splošno. Velika količina tega učenja je bila namernega, saj sem samoiniciativno raziskovala različne vaje, rutine, recepte, nasvete za dobre rezultate in podobno. Čez čas se je pa to začelo dogajati tudi nenamerno, saj se je povečala moja izpostavljenost vsebini o telesni vadbi na družbenih omrežjih in posledično tudi moje pasivno učenje ob uporabi omrežij. Se mi pa zdi, da se v fitnesu rabiš veliko naučiti neposredno z lastnimi izkušnjami in preizkušnjo lastne zmogljivosti. 

Boljše sem spoznala moje telo, zagotovo se fizično boljše počutim in sem telesno bolj zmogljiva. Prav tako lažje spim in se učim. Moj urnik prvega semestra sem prilagodila obiskovanju fitnesa, ki se je velikokrat zdel dokaj rutinski, ne pa najlažji.

Redna telovadba je  pogosta navada, ki jo poskuša razviti veliko ljudi (še posebej opazno sedaj, v času novoletnih zaobljub🎉). Ker sem bila v teh tednih še posebej pozorna na medijske in oglaševalske dražljaje na to temo, se mi zdi, da je razlog za to pravzaprav zelo močna »propaganda« in ogromna industrija, ki stoji za njo. Telesna vadba se nam samodejno zdi kot dobra in zdrava navada (kar ni vedno res!), biti »fit« je nekaj kar je družbeno zaželeno. Po drugi strani pa so na tem področju zelo močne aspiracijske referenčne skupine, ki so velikokrat kaki profesionalni športniki, lahko pa tudi samo vplivneži na družbenih omrežjih, ki imajo na nas informacijski in vrednostno-ekspresivni vpliv. Pogosto postane športna aktivnost za nekatere posameznike velik del njihove identitete, kar lahko ljudem, ki telovadijo samo rekreativno, jemlje voljo, saj sami ne morejo dosegati tega standarda redne telovadbe in velike spremembe življenjskega sloga. Fitnes »kultura« je postala močno izključujoča. Ne le, da postajajo same cene obiskovanja fitnesa vse višje, ampak se tudi pričakuje, da ima obiskovalec draga športna oblačila, je že vitke postave, kupuje prehranska dopolnila ali vsaj specializirano prehrano… Tudi sami hočemo namreč spadati v popolne podobe osebe, ki se ukvarja s telovadbo, čeprav so te podobe večinokrat medijsko konstruirane in ne prikazujejo resničnosti. 🤯

Delno so ti dejavniki tudi name in mojo motivacijo vplivali negativno. Če sem čisto odkrita, zase ne bi rekla, da sem izziv opravila uspešno. Kljub temu da sem v času teh desetih tednov v večji meri dosegla svoje cilje, so te spremembe v mojem vedenju bile le začasne. Telesna vadba izven plesa, ki sem ga v otroštvu trenirala, mi nikoli ni predstavljala velikega veselja in ta poskus tudi ni obrodil veliko sadov. V zadnjih tednih sem tej moji »želji« po vzpostavitvi take navade namenila veliko razmisleka (kar je verjetno opazno iz mojega prejšnjega odstavka?) in prišla do sklepa, da to verjetno pač ni zame in se je nesmiselno s tem obremenjevati. Na koncu ne čutim želje po vzdrževanju navad in rutine minulih desetih tednov in se bom zato rajši držala mojih sprehodov s slušalkami v ušesih kot obliko telesne vadbe, je pa to zagotovo bila zanimiva nova izkušnja, saj sem se vseeno naučila veliko sama o sebi, naredila veliko introspekcije in si postavila vprašanja o moji motivaciji in željah ter o tem od kod pravzaprav izvirajo, tj. če so res moje ali so jih name naložila družbena pričakovanja.